KATJIN DNEVNIK

“Sem Katja. Z odvečnimi kilogrami se borim že večino svojega življenja. Moje telo je skozi leta prestalo velike preizkušnje – leta 2010 operacijo hrbtenice, leta 2015 sem prebolela raka. To niso bile lahke poti. A prav te izkušnje so me naučile vztrajnosti, poguma in globokega spoštovanja do telesa, ki me je kljub vsemu vedno znova neslo naprej.

Lani sem doživela še eno preizkušnjo – rupturo tetive na roki. Zaradi poškodbe sem že skoraj leto dni v bolniškem staležu. Obdobje mirovanja, omejitev in notranjih bojev me je pripeljalo do jasne prelomne točke. Do trenutka, ko sem si iskreno rekla: dovolj je.

Sem mama dveh otrok – 13-letnega sina in skoraj 4-letne hčerke. Onadva sta moja največja motivacija. Želim jima biti zgled. Želim jima pokazati, da je skrb zase dejanje ljubezni. Da zdravje ni samoumevno, ampak darilo, ki ga negujemo vsak dan.

V projekt nuMe vstopam v času, ko sem že aktivno v procesu spremembe. Ne začenjam iz nič – začenjam z izkušnjami, z zrelostjo in z odločnostjo. Tokrat ne gre za kratkoročno hujšanje. Gre za trajno spremembo življenjskega sloga.

Motivirana sem. Odločena. Pripravljena delati na sebi – za svoje zdravje, za boljše počutje in za odnos do telesa, ki temelji na moči, ne na boju s samim seboj.

Čas je, da svoje telo neham dojemati kot sovražnika. Čas je, da ga začnem spoštovati kot zaveznika. In čas je, da skupaj z nuMe napišem novo poglavje svoje zgodbe.

13.–19. 2. 2026

Začela sem svojo 2-mesečno preobrazbo z nuMe prehrano. Tokrat brez velikih obljub in brez pritiska. Ne iščem hitrih rezultatov. Iščem stabilnost. Iščem sistem, ki mi pomaga ostati dosledna brez notranjega boja.

NuMe obroki so mi dali strukturo dneva. In vsak ima svojo vlogo.

Shake je moj najlažji začetek dneva. Kremast, ravno prav sladek in presenetljivo nasiten. Po njem nimam padca energije. Počutim se zbrano, mirno in stabilno. Všeč mi je, ker poteši željo po sladkem, a brez občutka krivde.

Kaša mi daje občutek topline in varnosti. Je bolj “objemajoča”, nasitna in prijetna. Ob njej imam občutek, da si vzamem trenutek zase. Sitost traja in ni nenadnih nihanj.

Juha je moj umirjen obrok. Topla, lahkotna, a dovolj konkretna, da me zadovolji. Všeč mi je občutek, da jem nekaj kuhanega, nekaj, kar telo razume kot nego.

Ploščica mi daje praktičnost in varnost. Ko sem na poti ali v gibanju, vem, da imam obrok pri sebi. Všeč mi je, ker zahteva žvečenje – daje občutek “prave hrane” in dodatno sitost.

Največja sprememba v tem tednu? Nisem bila lačna. Ne čez dan, ne ponoči. Lakota je bila prej sprožilec nemira in slabe volje. Zdaj čutim stabilnost. In ta stabilnost prinaša mir.

Opazim tudi druge spremembe. Manj je napihnjenosti. Več je enakomerne energije čez dan. Manj notranjih pogajanj. Glava je tišja. Ni več stalnega razmišljanja o hrani. Rutina mi daje občutek varnosti, ne utesnjenosti.

Sprememba ni dramatična. Je tiha. Dogaja se v majhnih odločitvah – ko grem peš po hčerko v vrtec, ko naredim svoj krog tudi takrat, ko se mi ne da, ko poslušam telo in ga ne silim čez rob.

Opazim, da se moj odnos do sebe mehča. Manj je strogosti, več zaupanja. Manj potrebe po popolnosti, več sprejemanja. To je zame nova izkušnja.

Misel tedna:
Spremembe se gradijo v tišini.

Majhne zmage:
Sledim sistemu. Nisem lačna. Imam več miru. In ostajam v procesu – tudi ko je dan povsem navaden.