PETRIN DNEVNIK

“Živjo, sem Petra, mamica, stara sem 40 let. Od nekdaj nisem bila "suhica". Že v osnovni šoli sem imela bolj izrazito žensko postavo – boke, stegna in oprsje. Zaradi športnih aktivnosti, kot so latinskoameriški plesi, rokomet in plavanje, so bile moje obline še bolj izrazite. Sošolci so me pogosto hecali, kar je močno vplivalo na mojo samopodobo. Kljub temu, da je tehtnica skozi vsa leta kazala enako, so hormoni v srednji šoli naredili svoje, moje zaupanje vase pa je ostalo načeto.

V družini smo nagnjeni k čustvenemu prehranjevanju – kadar smo pod stresom ali nesrečni, hrana postane uteha. Kilograme sem izgubljala le s stradanjem, dnevi so minevali ob vodi z limono in kavi. Najdlje sem zdržala 22 dni, a cena je bila visoka – izmučenost, slabokrvnost in občutek popolne nemoči. Vse zato, da bi ustrezala drugim in jim bila všeč.

Leta 2008 sem spoznala svojega partnerja, ki me je prvič sprejel takšno, kot sem. Njegova edina skrb je bila moje zdravje, ne konfekcijska številka. Končno sem se sprostila in začela uživati v hrani brez slabe vesti. Kljub temu so moji kilogrami ostali enaki – morda zato, ker sem bila bolj aktivna, hodila v hribe in na dolge sprehode. Manj stresnega prenajedanja, več sproščenosti.

Potem je prišla nosečnost, porod in vse je šlo navzgor. "Saj lahko," sem si govorila. Potem je prišla korona – še nekaj dodatnih kilogramov. Aktivnost sem sicer ohranjala, a težave so se začele kopičiti – finančni in družinski pritiski, vedno manj energije. Ko pridejo še najstniške težave hčerke in službene obveznosti, je energije za sprehode vse manj, hladilnik pa zvečer postane moj najboljši prijatelj.

Dnevi še nekako minevajo, ampak malice so vedno bolj nezdrave – čips, kava, potem večerni napadi lakote. Utrujena, brez volje, vedno potrebujem nekaj "za dušo". Občutek krivde je vedno prisoten, a ga premaga zadnji košček torte ali pita. Za trenutek pozabim na vse, a občutek praznine ostane.

Tehtnice nimam – nikoli je nisem imela, ker so me v mladosti zaradi nje zasmehovali. Včasih sem se dobro počutila v svoji koži, danes je tudi ta občutek izginil.

Želim si, da bi se spet počutila dobro – samozavestno, zdravo, polno energije in volje do druženja. V zadnjem času se skoraj ne družim več, ker ne želim, da prijatelji vidijo, kako sem se zapustila. Njim je morda vseeno, kako izgledam, meni ni. Ker navsezadnje moram bit sama sebi všeč.

Letos ima moja hči valeto. Želim, da me s ponosom predstavi svojim prijateljem in da se lahko slikam z njo v kopalkah, brez sramu in zadrege. Želim si spremembo. Želim nazaj občutek, da sem dobra – zase, za svojo hči, za svoje življenje.

TEDEN 1

Teden se je začel zelo pestro. Dopoldne sem si rezervirala da končno spoznam nuMe ekipo,ki mi bo pomagala pri tej novi poti na katero se podajam. Mislim da sva se z Uršo ujeli z energijo, ob enem pa me je tudi pomirila da nisem sama v tem saj mi je bilo težko stopiti ven iz cone udobja, ter se izpostaviti. Končno sem spoznala današnjega nisem edina s podobnimi problemi in težavami in da nas je veliko, da vsaka bije svojo bitko.

Snemanje in določena vprašanja so mi predstavljala velik čustveni izziv, saj sem se šele takrat zavedala, ko sem se poslušala, da zares rabim spremembo v življenju!

Dopoldneve sem si vzela za študiranje kaj in kako bom jedla saj je bilo to nekaj po sem novega za mene, čeprav bom na 4 nuMe in enem svojem obroku. Z pomočjo Vesne sva sestavili kako in kaj po urah ker drugače sem malo bolj raztresene narave in rada pozabim piti in jesti.

Super se mi je zdelo da teden ko delam popoldne mi nebo treba kuhati, edino kar sem naredila sem si vzela solato s tuno ali piščancem za sabo, ter seveda shake in 2 obroka nuMe.

Trenutno je moj najljubši čokoladni muffin,ki si ga naredim kot zadnji obrok s toplo vodo,malo manj vode,da pride skoraj kot vroča čokolada. Pa še brez slabe vesti za zvečer nekaj sladkega.

TEDEN 2

Vsak dan opazim spremembe – in to ne le na tehtnici, ampak predvsem v svojem počutju. Moje telo končno deluje, kot bi moralo. Prebava je boljša, ni več občutka napihnjenosti in nelagodja. Koža se čisti, kot da se postopoma poslavljam od preteklih prehranskih navad. Imam več energije, zbujam se lahkotnejša, jutra niso več težka in utrujena. Otekanje prstov se je močno zmanjšalo, zjutraj so moje roke bistveno manj zatečene.

Obroke imam zdaj povsem pod nadzorom. Vem, kdaj jem, kdaj pijem, da ne preskočim obrokov in ne pozabim na hidracijo. Končno razumem, kako pomemben je red pri prehranjevanju.

V kuhinji sem začela eksperimentirati in iskati alternative – in presenečena sem, koliko možnosti obstaja tudi brez testenin in krompirja, ki sta bila v preteklosti moja šibka točka.

Še vedno se zgodi, da bi zvečer nekaj prigriznila, vendar imam rešitev. Ko me prime, si narežem papriko in korenje na tanke trakove. Pogosto že samo rezanje traja tako dolgo, da me mine. Če ne, jih pojem brez slabe vesti.

Še vedno malo pogrešam sir, a sem našla kompromis – včasih si ga privoščim v manjših količinah, vedno izberem laktozno bolj prijazne različice z manj maščobami, in presenečena sem, kako dober je okus.

Vsak teden mi gre lažje. Navadila sem se na novo rutino in postaja del mojega vsakdana. Še vedno se čudim, kako sem prej lahko delovala na samo en ali dva obroka na dan. Moje telo zdaj samo zahteva več manjših obrokov skozi dan in to brez občutka krivde.

To je preprosto moj novi način življenja in to mi je najbolj všeč.

TEDEN 3

Za mano je teden poln vzponov in padcev, še posebej na čustvenem področju. Odnosi s hčerko – najstnico, ki preizkuša meje potrpežljivosti, so mi vzeli veliko energije, a kljub vsemu sem ostala zvesta svoji poti. Če ne bi imela teh obrokov, bi se zagotovo vrnila k starim razvadam in nezdravim navadam, ki so me vedno čakale v težkih trenutkih.

Zato je bila nova pošiljka mojih najljubših okusov pravi žarek upanja v tem pestrih dneh. Še sama ne vem, kaj sem prej jedla za zajtrk, saj je zdaj jabolčna pita moja vsakodnevna izbira. Malico si popestrim z okusom maline in borovnice, medtem ko si pred glavnim obrokom pogosto privoščim gobovo juho. Največje veselje pa mi prinese večerja – topli čokoladni muffin shake ali vanilijev shake, ki mu pravim kar puding. Končno lahko uživam v nečem sladkem brez slabe vesti.

Najlepše pa je, da moji domači postopoma sprejemajo mojo spremembo. Dolgo časa nisem imela njihove podpore, zdaj pa opažam, da se stvari spreminjajo. Moja družina je začela bolj ceniti moj trud, celo sama sta ugotovila, da bi jima več zelenjave v prehrani koristilo. Tako ne pripravljam več dveh različnih kosil, kar je bil velik izziv na začetku.

In tisto tiho posmehovanje, da ne bom zmogla ali da sem "čisto v redu za svoja leta"? Izginja. Namesto tega vidim, kako se moj trud obrestuje in kako se tudi moje počutje izboljšuje iz dneva v dan.

TEDEN 4

Vsak dan opažam več pozitivnih sprememb. Centimetri postopoma izginjajo, še posebej okoli trebuha, tehtnica se premika v pravo smer, hlače, ki jih prej sploh nisem mogla zapeti, mi zdaj lepo pristajajo. Več imam energije, zbujam se lažja, manj zabuhla in z več zagona – jutra mi niso več naporna, ampak polna sveže energije.

Zanimivo je, da čutim manjšo potrebo po kavi, saj me telo samo vodi k bolj uravnoteženemu ritmu. Še ena velika sprememba – večerni napadi lakote skoraj povsem izginjajo. Brezglavo grizljanje pred spanjem je stvar preteklosti in ta občutek nadzora mi daje še večjo motivacijo za naprej.

Na začetku sem se spraševala, ali bom res lahko funkcionirala s štirimi nuMe obroki in enim svojim, a zdaj je to postala moja rutina. Pridružila sem se podporni skupini, kjer sem našla ne le motivacijo, ampak tudi odlične ideje, kako pripraviti še bolj okusne obroke iz nuMe napitkov. Zdaj uživam v tem procesu in se vsak dan veselim novih rezultatov.

Prej sem jedla le en ali dva obroka dnevno, največkrat šele popoldne ali zvečer. Danes si sploh ne predstavljam, da bi preskočila zajtrk – in to še pred kavo. Pravzaprav mi postaja nuMe kava vedno bolj všeč in je postala stalni del mojega jutra.

Če kdo še okleva, ali začeti – to ni le kratkoročna rešitev, ampak dolgoročna investicija vase. To leto bo moje. S prvimi koraki sem že na poti do boljše različice sebe, tako fizično kot mentalno. Vsaka sprememba se začne z odločitvijo, zato je zdaj pravi čas za nov začetek.

TEDEN 5

Tedni minevajo tako hitro, da komaj verjamem. Kar se tiče obrokov, je vse postalo popolna rutina in res si ne predstavljam več dneva brez njih. Vsak teden si izberem svoj najljubši okus, ta teden je zmagal shake z okusom vanilije.

Obroki se hitro zvrstijo skozi dan – zajtrk, malica, kosilo, večerja. Najraje si pred svojim obrokom pripravim gobovo juho, ki me prijetno pogreje in nasiti. Za zadnji obrok dneva pa se rada zavijem v odejo in brez slabe vesti uživam v kokosovi ploščici, saj vem, da se mi ne bo poznala na bokih.

Treningi mi gredo odlično. Najbolj mi je všeč, da jih lahko opravim kadarkoli imam čas, najraje pa jih naredim dopoldne, preden grem v službo. Prav tako sem se popolnoma privadila na svoje obroke in moram priznati, da kruha sploh ne pogrešam. Kar je prav zabavno, saj sem prej skoraj vsako jed spremljala s kosom kruha.

Vidne spremembe so tu in ljudje okoli mene jih že opažajo. Tudi sama jih vidim, a nekoliko kasneje, morda zato, ker sem do sebe vedno nekoliko preveč kritična.

Komaj čakam, da vidim, kaj mi bo prinesel naslednji teden.